sreda, 23. november 2011

...čas bi že bil... in časa ni...

Čas teče in čas je. In bil bi čas, če bi ga bilo več in konec koncev, je že skrajni čas da zopet nekaj napišem... ;)

Če bi si vzela čas, bi napisala poezijo ampak - o čem naj pišem...?...o vremenu, o zimi, ki je že tik pred vrati o mojih živalskih prijateljih, ki me vsakič znova navdušujejo s svojo prikupnostjo, o svojih prijateljih, od katerih sem se kar malo oddaljila, naj pišem o času, ki tako hitro beži in ga kar ni, ali naj pišem o svojih osebnih občutkih in počutju, o osebi, ki mi veliko pomeni, ali naj to raje zadržim zase, zakaj bi bili ljudje firbčni... konec koncev pa - kdo bo pa sploh prebral mojo objavo na blogu... kakšen naključen dolgočasnež, ki klika sem in tja, no ja - mogoče bo naletel na mojo objavo, ampak ko bo prebral prvo vrstico, bo zagotovo tam tudi ostal :)

Hmmm... kdo bi vedel...
Kot že pravim - dnevi so hladnejši, drevesa in trava so pobeljeni od mraza; kmalu bo sneg. Če bo sreča, se to zimo naučim uporabljati "kite", si nabavim enega, obujem buce in nataknem bord - to bo zabavno ;) V hlevu se zopet kotijo novi kozji mladički... sedaj jih je že 5, danes sem jim delala družbo in kot vsako leto so tudi letošnji mladički zelo prisrčni in vsak po svoje posebni. Moj najboljši prijatelj je pa itak tisti, ki se me od vseh najbolj razveseli, ko me vidi in mi moli sedaj eno, sedaj drugo žogo - moj Medo je res pes in pol, ok - velik je za 3 povprečne pse :)))

Življenje je lepo, če ga živiš ;) ...grem delat, takrat se počutim še posebej živa :)

P.S. obljubim, da si bom v kratkem vzela čas in spisala nekaj kar bo imelo glavo in rep :P :)

torek, 15. marec 2011

Utrinek iz Tromostovja...


Sedela sem na Tromostovju, obdajala me je množica ljudi. Hiteli so vsak po svoje, vsak s svojim korakom s svojim ciljem.


V mrgoleči množici pa je bilo opaziti dekle znano iz televizijskih zaslonov, ko je v znani slovenski seriji igrala lik preprostega dobrosrčnega dekleta... in kaj je počela sredi Prešernovega trga? Za hip se je ustavila s svojim dvokolesnim prevoznim sredstvom, njen pogled se je ustavil na skupini vrtčevskih otrok, ki so s svojimi vzgojiteljicami spoznavali moža, ki stoji tam sredi trga ujet v litino pod Primicevo Julijo.


Zrla je v ta mala bitja - radovedne očke polne energije, fantazije in otroške razigranosti. Na njenem obrazu se je odražalo hrepenenje katerega sta obdajala veselje in ljubezen. Počasi in s posebno milino je z rokami objela svojega še nerojenega otroka....in kaj se je takrat odvijalo v njenih mislih ob pogledu na vrtčevsko skupino si lahko le mislimo.

Prevzel me je njen materinski čut, ljubezen, ki jo je bilo čutiti in vse to hrepenenje - bila je srečna, da bo postala mati.

Obstala je še nekaj trenutkov po tem, ko je vrtčevska skupina odšla. Z nežnimi gibi je obdajala svoje dete in neizmerno izžarevala srečo, ki jo je lahko čutil vsak mimoidoči, če se je le zazrl vanjo. Čez hip sta jo srečali prijateljici s katerima se je odpravila na čaj - bila je srečna.


Ta izkušnja mi je dala misliti... misli so letele v porodnišnice, med srečne mamice, med tiste, ki se odrečejo svojim otrokom, med najstnike, ki odrastejo in zavračajo starševsko ljubezen, med tiste, ki si želijo imeti svojega otroka, a jim sreča ni naklonjena....


Razmišljala sem tudi o očetovski vlogi... je možno, da oče tako močno dojema svojega nerojenega otroka kot mati? ...